vaba za trnek hrana za privabljanje umetne vabe
Naj Zgodba Pravila
stoječa voda tekoča voda morje
roparice sladkovodne ostale sladkovodne morske
lov rib s plovcem   rezultati kraparji   rezultati muharji
začetniki športni posebne oblike
  SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - spletna trgovina  
     

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - MIVARDI PLOŠČA ZA GRIL
MIVARDI PLOŠČA ZA GRIL (14.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - SENSAS; MARELA 2,7m GALWAY DELUXE
SENSAS; MARELA 2,7m GALWAY DELUXE (79.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - CAMOU HLAČE ŠT.30-42
CAMOU HLAČE ŠT.30-42 (24.99 eur)

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - KJE SE NAH
Zanimivosti >>
KJE SE NAH

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema -
Kapitalci >>

SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - EKSPEDICIJ
Zanimivosti >>
EKSPEDICIJ

ORADE NA KRUH?! - 2. del: MAMA


napisal: atasom,  dne: 2011-10-31
Tole je v bistvu nadaljevanje prvega dela zgodbe o oradah na kruh. Po letu dni se vračam na kraj nenavadnega vedenja rib.


Ena lepših orad sezone 2011.

Tokrat prepričan, da sem bolje pripravljen, da imam boljšo opremo, da je bilo tisto, lani samo ogrevanje in iskanje pravih rešitev. Vmes sem pretaknil praktično vse internetne zabeležke o lovu orad na Jadranu, se pogovarjal z mnogimi ribiči, ki so bolj izkušeni v lovu orad, kot jaz. V bistvi pa sem lani začel loviti šele skoraj sredi dopusta. Nabavil sem si tudi primeren zložljiv kemping žar, za vsak slučaj malo večji od onega, ki si ga je moja sposodila lani pri Nemcih. No, vsaj na začetku sem mislil, da je primeren…

Prvo jutro, prvo presenečenje
Dogovor s šeficama je bil enak kot lani. Zjutraj ob 8.00 sem moral biti nazaj v bazi, po možnosti z ribami, obvezno pa s svežim, belim kruhom. Tako sem vstajal ob 5.00 in lovil do nekaj minut pred osmo.

Pridem prvo jutro (12.8.2011) na pozicijo, kjer sem lovil lani in še predem se sploh razpakiram me razočara pogled na vodo. Tam, kjer sem imel lani največ prijemov, stoji gliser z rdeče-belo-rdečo zastavo. Že itak jih ne maram preveč… Še se razgledam in na vodi najem še dve boji za privez. Zamrmra, kar ne smem napisat in iščem rešitev. Lovil bom malo bolj levo. Ni optimalno, a drugače ne gre. Takoj pade tudi odločitev, da bom popoldan preplaval obalo z masko in raziskal teren s ciljem, da najdem kaj boljšega. Raztegnem Shimano-vo univerzalno palico za morski ribolov in kot vabo nastavim voleke. Glavna vrvica 0,30, pred vrvica 0,20, klasičen pretočni grunt sistem. Trnek Kamasan B950U, no. 1. Vržem, nastavim kraguljčka. Tako kot lani, pripravim še match palico. Tokrat opazno močnejšo in malenkost daljšo match palico Maver Abyss 390 cm in rolo Mivardi 3500 Turbo RD, ki je hitra (razmerje ročica : glava je 1:6,2) in nudi ogromno za svojo ceno. Ostal sem pri glavni vrvici 0,16, a tokrat bistveno kakovostnejši, sveži in močnejši Sensas-ovi. Za naveze sem uporabil 0,14 Maver specialni silk za naveze. Trnek Mivardi Aji velikost 8. Doma sem tak navez testiral na vagi – nosil je vsaj 1,5 kg. Temu primerno sem nastavil tudi zavoro na roli. To bi moralo zadoščati.

Da ne zgubljam besed o gruntu: celo jutro nič. Nekaj manjših tresljajev. Malo oglodan volek od drobiža. Rolo sem pustil kar odprto in na silk med rolo in prvo rinko postavil 20g svinec. To bi morala vsaka spodobna riba brez težav potegniti. Pa nič.

Na match palico dam – tako kot lani – svež beli kruh, kot bi lovil podust v stari strugi Drave. Krmil sem z namočenim kruhom ca. 25 m od obale in lovil na globini malo manj kot 2m. Precej sem imel opravka z drobižem, a sem vztrajal pri relativno velikih »porcijah« kruha in upal na kaj večjega. No, sreča se mi je le nasmehnila in ulovil sem prvo orado. Približno 28 cm velika otvoritvena orada (Za primerjavo: Dno Sensas-ovega vedra ima premer 26 cm) mi je vendarle dala upanje za naslednje dni.


Ulov prvega dne – orada.


Našo ta glavno šefico – dvoletno Ano smo ravno navajali na umivanje zobkov. Zato smo tudi ribicam pregledali zobovje in ugotovili, ali so si redno umivale zobke.


Lepo umito in brezhibno zobovje prve orade – mlin za školjke, rakce in ostalo.

Popoldan, ko je ta glavna šefica (dve leti stara hčera Ana) spala, preplavam z masko približno 500m obale. Bili sta vsaj dve zanimivi mesti, kjer je bilo dno primerno za orade. Ponovno sem bil fasciniran nad številom in velikostjo rib, ki sem jih lahko opazoval. Salpe, ciplji, orade, brancini, špari, ovčice, pirke, fratri, ušate, pa seveda igel. Nisem še kdaj prej doživel, da bi se tri približno 30 cm orade mirno pasle po dnu, kakšne 4m pod mano in se ne bi pustile motiti zaradi prisotnosti človeka. Tudi ko sem jih pokril z lastno senco, se niso pustile motiti in nadaljevale s prekopavanjem dna.

Nova lokacija
Drugo (13.8.) jutro se odpravim na najdaljši pomol. Vzamem v zakup, da so na eni strani privezani čolni, pa tudi, da se je kakšnih 25m v smeri največje globine začela omejevalna vrv, z bojami in stiropornimi plavači, ki označuje kopalni del obale. V zakup vzamem tudi to, da me bodo verjetno okoli 7 – 7.30 pregnali prvi kopalci.

Zjutraj pridem na pozicijo v bonaci in vse je obetalo dober ribolov. Vržem grunt, enako kot včeraj in nato pripravim še match. Na grutu sem hotel po kakšni uri menjati voleka za lignja, a sem nekje na dnu zapel in utrgal. Pripravim nov navez in ponovno vržem. Enako kot lani, vrh palice nenehno drhti in na koncu silk le steče. Zategnem, napnem, nič ni gor. Vlečem ven in ponovno utrgam. Kar zložim gruntarico in se posvetim match palici. Bilo je kar nekaj prijemov in nenehno se je dogajalo. Seveda je bilo vmes nekaj drobiža, kot se vidi na sliki je bil ulov ena orada in dva špara. Skupaj z orado prejšnjega dne je bilo ravno za kosilo.


Ulov drugega jutra.

Naslednje jutro (14.8.) sem spet na isti lokaciji kot dan prej, čeprav so kopalci prišli res že ob 7.20. Tokrat sem na gruntarico nastavil rakovico, katere glava je imela premer približno 2 cm. Dve uri se ni nič zgodilo, potem potegnem ven morsko zvezdo… Na match spet uspešen lov dve oradi in dva špara. Ta dan sem poskusil tudi s sintetičnim kruhom, a ni bilo pravega odziva.


Ulov tega dne – dve oradi in dva špara.


Ribica!!!


Ne bo me popapala!

Na trnku sem imel še eno veliko ribo – skoraj gotovo orado, ki mi je zlomila (!) trnek. Aji no. 8 je popustil na zalusti.


Mivardi Aji no. 8 ni zdržal pritiska oradinih zob.

Če sem lani imel prenežen silk, se je problem sedaj premaknil naprej. Postajalo mi je jasno, da so notri še večje ribe, da bom moral nabavit večji in močnejši trnek tudi za match. Za naslednji dan sem pripravil, kar sem imel pri sebi, 2x Mivardi Aji no. 8 na 40 cm pred vrvici in 2x na 50 cm. Za grunt sem uporabljal no. 1. Zdel se mi je prevelik, po treh dneh namakanja je bilo očitno, da se ga ribe bojijo.


Navezani trnki. Z desne proti levi najprej dva Mivardi Aji no. 1 in dva no. 8.

Tretji poskus – tretja lokacija
Popoldan ponovno preverjam teren in se odločim, da poskusim še iz drugega, nekoliko krajšega pomola. Čeprav je pomol krajši, pa se voda tam hitreje spusti v globino, več je prostora, ni čolnov. 15 m od pomola je bila globina vsaj 10 m. Po dnu pa se je pasla jata tudi več kot 40 cm salp, ki sem jo tam videl že vsaj drugič.

Zjutraj vržem grunt, ki potone res globoko. Po kotu silka sem sklepal, da je 30 m od obale globina 20 - 25m. Na match sem lovil vsega 15 – 20m od pomola na globini 2m. najuspešnejše jutro do sedaj. Spet ves ulov na match.


Lep ulov na novi lokaciji. Da motivacije, moram priznati!


Spodobna orada, največja tega jutra.


Kot ugotavlja naša mala zobozdravnica, spodobno lepo umito zobovje. Z moje strani bi pripomnil, da se lepo vidi vbodna rana od trnka za največjim zobom na desni zgornji čeljusti.


Še gurmanski trenutek.


Za moj okus ena najboljših jedi, ki jih lahko ponudi morje: Orada na gradeli.

Končno prepričam moji šefici, da se odpravimo v Rovinj na sladoled. Tisti, ki ste prebrali prvi del zgodbe, že veste zakaj... V ribiški trgovini se pogovarjam z lastnikom domačinom, ki mi noče verjeti, da lovim orade na kruh. Kažem mu fotke na telefonu, on pa odkimava… Pogledam trnke, ki mi jih predlaga. Za moje (takratno) pojmovanje vse preveliko in grobo. Vzamem dve vrečki nesramno dragih trnkov (cene na vrečkah so v HRK, a je vsakemu jasno, da se splača s to robo dobro oskrbeti pri nas). Kaj izbrati? Nekaj, na kar bom lahko dal kruh in bo ostal gor, pa bo hkrati dovolj močno in ostro za orado, pa tudi ne preveliko in ne premalo. Vzamem SASAME ABUMI no. 4, ki ga domačini baje uporabljajo za večje ciplje in salpe. Vzamem še KAMATSU Aji no. 2. Od vsega kar sem uporabljal do sedaj, se je model Aji odnesel najbolje.


Trnki kupljeni v Rovinju.


Abumiji naj bi bili primerni predvsem za večje salpe in ciplje. Orad se pa bojijo.


Še »spidi« za navez trnka od lani. Rja ga je resno načela in potreboval je kar nekaj »razgibavanja«, da je bil spet uporaben.


Še prazni vrečici MIVARDI-jevih Aji trnkov, ki sem jih prinesel od doma. Primerjajte ceno (tokrat v €) pri SOM.si kupljenih trnkov s ceno trnkov kupljenih na Hrvašekm. Skoraj 1:3.


Mivardi Aji no. 1. Ta se je najbolje odrezal.


Prosim, nebi več rib!
No, to sem nekako čakal, se tega veselil, pa hkrati tudi bal in se je le zgodilo. Prvo jutro nisem lovil in eno jutro sem sicer prespal, drugače pa smo v tednu dni 5x jedli ribe. To je bilo očitno preveč in moja ta velika šefica (moja ena in edina Zlata Ribica) se je uprla. Mini zamrzovalnik v prikolici je bil poln rib. Tako sem se moral odločiti, ali naslednje jutro ne grem ribarit, ali pa, da bom ribe naslednje jutro izpustil. In sem jih res. Dve porcijski oradi in eno salpo ca. 20 cm. Ne znam vam opisati občutkov, ko sem odpel lepo, 25 cm orado, si temeljito ogledal to lepotico in jo potem položil nazaj v njeno kraljestvo, morje. Za nekaj trenutkov je lovila ravnotežje s plavutmi in »pumpala« vodo skozi škrge, nato pa, kot da bi se zavedela, kje je, bliskovito zbrisala v globino.

Za trenutek mi je bilo žal. Nato pa me je obšel neverjeten občutek hvaležnosti, za to, kar se mi je dogajalo in zaupanja, da bom jih še ulovil. Z nasmehom na licih sem se vrnil nazaj k ribolovu in neznansko užival.

No, če bi mi nekdo leto dni prej rekel, da bom nazaj v morje vrnil takšno orado, ki sem jo sam ulovil, bi težko verjel…

Uuu, ta je velika, a ni orada!
Naslednje jutro (17.8.), po kakšni uri lova ugotovim, da sploh nisem nastavil grunta. Primem grunt palico, jo želim raztegniti, pa si v hipu premislim. Match je dobro delal, na grunt pa v tednu dni nisem dobil drugega kot zvezdo in eno 15 cm pirko, ki je prav smešno visela iz trnka no. 1.

Kakšnih 25 m od pomola zagrabi nekaj velikega, največjega do sedaj. Četudi je zavora na špuli nastavljena enako, kot sem si jo umeril doma, mi odvije kar nekaj silka iz špule in se upira drugače kot orade. Ni bilo običajnega zaganjanja in hitrega ustavljanja (zaletavanja v dno) ampak konstanto veslanje sedaj v eno, sedaj v drugo smer. Riba se je upirala z bokom. Potrpežljivo vlečem k sebi, utrujam kakšnih 10 min. Spet čutim srčni utrip v sencih, kot lani, ko sem vlekel ven ta veliko orado. Radovednost me muči, že vidim vagler in pod njim velik, svetlikajoč se oval. Kaj je to? Še en poskus pobega, kakšnih 10 m silka se spet zvrti dol. Ponovno potrpežljivo navijem in zagledam – salpo!
Je že tik ob pomolu in stopim dva koraka nazaj, da bi dosegel ročaj podmetalke. Riba pa se v tistem zažene med nosilce pomola, ki so bili postavljeni na 4 metre. V trenutku mi je jasno, da se bo zapletla in jo lahko pozabim, če mi uide med nosilce. Odložitev pade v trenutku – tvegam in z roko zgrabim glavo na špuli in tako ustavim odvijanje silka. Palica se upogne, kot še nikoli. Ribe nisem videl, bila je pod mano. Gledam zvito palico v U in čakam, da silk poči. Pa ni. Med mojim »manevriranjem« po pomolu sem z nogo v vodo na drugo stran pomola zbil vedro, v katerem sem namakal kruh. Salpa se je pljuska in rdečega velikana v vodi očitno ustrašila in sama priplavala nazaj ven izpod pomola in se zagnala proč, v globino. Spustim glavo špule in se smejim samemu sebi…

No, adrenalin je naredil tudi pri ribi svoje – kmalu je prišla na površje in pokazala trebuh. Brez dodatnih težav sem v podmetalko in nato na pomol potegnil približno 40 cm dolgo in kilo težko salpo. Mojo največjo v življenju!

Kot vedno po izlovu zamenjam trnek. OK, če so salpe, pa dajmo »kruharski« trnek gor. Namestim malo manjšega Abumija in kruh ter vržem. Čakam, da se vagler postavi, pa se noče. Še čakam, pa nič. Gotovo je zamotano. Jezno začnem navijat in presenečeno ugotovim, da je nekaj gor! Madona, kaj pa je sedaj to?! Navez švigne levo in iz vode se vrže zapeta iglica… Svašta! Da to ni bil slučaj, je čez kakšno uro pokazala še ena iglica, ki je zagrabila za kruh, ki se je potapljaj… Res jih je bilo preveč v vodi…

Če sem pričakoval še kašno salpo, sem dobil najprej iglico, naslednji prijem pa je bila ponovno orada. Sedaj sem njihovo upiranje že prav dobro poznal. Bila je lepa, 30 cm orada, sem jo že videl. Še enkrat se zažene prti dnu in tup – silk se sprosti – ven privlečem prelomljenega Abumija. Zamrmram, kar ne smem napisat in ponovno namestim Kamatsu-jev Aji no. 2.


Abumijevo »truplo«. Objavljam samo dve sliki zlomljenih trnkov, a jih je bilo še več.

Uspešno ulovim še dve oradi in zadovoljen smuknem po kruh v trgovinico in nazaj v bazo k mojima šeficama. Popoldan greva s ta veliko šefinjo domov v MB, ta glavna ostane na morju za še en teden za babico in dedkom. Pustima jim poln zamrzovalnik rib, midva pa neseva ulov zadnjega dne v MB.


Ulov 17.8.


Strokovna ugotovitev naše ribologinje: »Dlugacne libice so!«


Ta glavna šteje zlate črte na salpi. Tudi tako je možno vzgajati in učiti otroka.


Salpa si ni umivala zobkov. Lepo se vidi tudi vbodna rana od trnka v levem delu lica.


Oradini zobki so vzorno čisti. Na zgornji čeljusti spredaj se vidi malo rdečkasto – vbodna rana od trnka. Dejansko je bila zapeta samo za ustnico.


Ta glavna se končno ojunači in po dolgem prigovarjanju končno prime v roko »veliko ribo« - iglico. Ponosno se pokaže ta veliki, ki je slikala in ob tem meži. Vprašam jo: »Ana, zakaj mežiš?« »Da me ni strah libice!« Seveda...


Premami še ta veliko…
S ta veliko šefico nisva dolgo zdržala doma. Sicer vsak s svojim razlogi sva se soglasno odločila, da greva nazaj na morje že v sredo popoldan in ne šele v četrtek kot prvotno planirano. V četrtek (25.8.) zjutraj izkoristiva dejstvo, da glavno šefico čuva babica in greva oba na ribolov. Sreča nama ni bila posebej mila. Če sem se še tako trudil, da bi ta velika šefica kaj ulovila, da bi jo s tem navdušil za ribolov in bi tudi moje vztrajanje za vodo laže razumela, ni šlo. Nagajala je tehnika (vozlanje), enkrat je utrgala, dvakrat se ji je odpelo. Meni je uspelo uloviti eno salpo in enega in edinega ciplja. Tudi ta se je dostojno upiral in bil pečen na žaru presenetljivo okusen.


Ta glavna pregleduje zobke in presenečeno ugotovi, da jih cipelj kljub velikosti in izredno velikim ustom – sploh nima!


Salpica in edini ulovljeni cipelj tega dopusta.

Oradijada
Naslednje jutro (26.8.) lovim kot za šalo. Ribe sodelujejo. Vse štima, vse mi uspeva. Ribiška nebesa. Začutim, da sem zadevo obvladal. Vsaj na tem nivoju. In to pri meni pomeni, da bo naslednji korak, korak naprej. V dveh urah efektivnega lova nalovim štiri lepe orade in ušato. Štirje odrasli in ta glavna šefica smo se do sitega najedlo rib z žara, ki so bile res odlične.




Res zadovoljen z dvournim ulovljenim se sprašujem, ali je sploh lahko še boljše?!?


Umiti, brezhibni zobki, ni kaj.


Ali je še kakšna večja?
Dopust se je bližal koncu, ostali sta mi še dve jutri. Posebej kratek pa sem bil s trnki, ki so se mi zdeli uporabni. Imel sem še 3 Kamatsu-jeve Aji no. 2 in 5 Mivardijevih Aji no. 1. Misel, da bi no. 1 navezal na 0,14 silk se mi je motovilila po glavi že cel dopust, a sem se ji nekako upiral. Po izkušnji z gruntarico se mi je no. 1 zdel res prevelik.

Meljem cel dan, kaj storiti in zvečer navežem tudi no. 1 trnke na 0,14 silk. Star ribiški rek pravi, da za veliko ribo potrebuješ veliko vabo in za veliko vabo rabiš velik trnek. Pa poskusimo!

Sam sebi sem naslednje jutro odkimaval, ko sem na trnek stiskal velike krpe kruha in so potem plahutale skozi zrak, ko so za vaglerjem letele v vodo. Res smešna scena, če bi brez svoje izkušnje zadnjih 14 dni videl, da to dela kdo drug bi se mu smejal.

Prvo uro nič prijemov, malo mi je že bilo dolgočasno. Kak drobiž je občasno glodal kruh in gugal premalo obtežen vagler, ki se je posedal vse bolj globoko, ko se je kruh napil vode. Ravno ko sem krmil s kruhom, pa nenadoma opazim, da vaglerja ni. Kjer bi moral biti, so se na drugače povsem gladki vodni površini širili obročki. Pogledam na palico, ki je ležala kar na pomolu in zagledam vrh, ki se trese in kako iz odprte špule beži silk. Takoj mi je jasno, da gre zares. Izpustim fračo in kar z mokrimi rokami, polnimi razmočenega kruha, zagrabim palico in zaprem špulo. Zategnem in takoj Bzzzzz! Riba nabija in po malem občasno odvija silk, jaz pa potrpežljivo držim palico pokonci z obema rokama in čakam, da se vsaj malo umiri. Morala je biti kakšnih 30 m od mene in na globini približno 15 m, ko se končno lahko s pumpanjem začel zmanjševati razdaljo. Zbežala mi je precej na desno. Po načinu, kako se je upirala, me je spominjala na salpo, ki sem jo ujel na istem mestu. Tokrat mi ne bo bežala pod pomol. Že prej sem se določil, da bom v primeru, da mi prime kaj res velikega, izlov opravil na obali, kjer je drobno kamenje in se mi riba nima kam skriti.
Tokrat poberem tudi podmetalko in se počasi pomikam po pomolu, kolikor mi je dovolila riba, da pridem do kopnega in potem ca 30 m po plaži desno od pomola.

Riba se kar vztrajno upira in po cik –cak plovbi in nastavljanju boka mi je jasno, da bo verjetno res Salpa. Res zagledam vagler in kmalu še utrujeno ribo, ki se je zadnjih 10m vdala v usodo. Lepa salpa, 35 cm in približno 1 kg. Verjetno sestra od one, ki mi je bežala pod pomol.

Vrnem se nazaj na ribolovno mesto, zamenjam navez in pogumno nadaljujem. Spet je minila ura brez da bi sploh imel prijem. Ko me je že mikalo, da bi dal gor manjši trnek, pa vagler zgine, kot bi ga pobrala podmornica. Še preden sem uspel zategnit, je bil silk napet in palica pod ravno pravim kotom. Špula brez usmiljenja poje, silk se odvija, riba pa beži in se očitno potaplja. Na kratko stopnjuje tempo in se v hipoma ustavi. Aha, to bo orada in to zelooo velika! V radostnem pričakovanju stojim na pomolu, opazujem kaj se dogaja s palico, pa špulo, koliko silka je že šlo dol in kam se riba premika. Tudi ta plove rahlo desno, a mi je odvila bistveno več sika kot prej salpa.

Po približno treh minutah, in ko je bila kakšnih 50 m od mene, sem počasi začel navijati. Ni ji bilo všeč. Na vsako pojačano zategovanje z moje strani je odgovorila s kontro. Vseeno so bile te vse bolj kratke in počasi se je le začel nabirati silk spet na špulo. Tudi tokrat poberem podmetalko in krenem proti obali, da ne bi bilo kakšnih zapletov pri izlovu.

Pošteno sem se še nadelal, preden je bila pripravljena priti dovolj blizu, da sem jo zagledal. Velika orada je trmasto križarila zdaj levo, zdaj desno, se še vedno zaletaval v dno, se preobračala in sploh ni kazala nikakršnega veselja nad plitvo vodo. Tudi prav, pa ti pridem naproti! Z eno roko držim palico, z drugo viham hlačnice. Poberem podmetalko in ji grem nasproti do približno 70 cm globine. Gledam jo na 4 - 5 m. Gotovo moja največja orada do sedaj. Končno jo smuknem v podmetalko in kremen proti obali. Od neučakanosti seveda zajamem vodo v zavihane hlače, a se sploh ne menim za to. Na obali jo odnesem varnih 5 m na suho in si jo dobro ogledam v podmetalki.

Čudovita riba, dobrih 40 cm in nekaj čez eno kilo. Obupno se trudi zadihati, medtem pa ji jaz odrežem trnek, ki se je zataknil kar globoko. Silk med zobmi pa povsem prežvečen. Res sem imel srečo, da se ni utrgal. Svoje je k tej sreči gotovo prispevala potrpežljivost in relativno nežen pribor.

Zamenjam navez in dam gor še tretjega Aji no. 1. Zgleda da bo res držalo: večja vaba, večji trnek večja riba. S to mislijo in nasmehom na licu namestim zares velik kos kruha in vržem. S fračo izstrelim še zadnje tri kepe kruha in nato spokojno čakam. Opazujem sončni vzhod, lepo orado, ki ji je bilo Sensasovo vedro odločno premalo in seveda vagler v vodi. Po kakšnih 10 minutah vagler ponovno izgine, kot bi ga potegnila s sabo podmornica. Zategnem in gor je spet nekaj velikega. Špula poje, kot še to leto nikoli. Za vsak primer preverim zavoro, če se mi je kaj premaknilo. Pa se mi ni. Riba nori in odvija sik kot za šalo. Beži ven in navzdol, v globino. Samo čakam, kdaj se bo začela zaletavati v dno. In nisem dolgo čakal. Ponovno se zažene, se v trenutku ustavi. In spet. Pomislim, nedvomno imam na trnku še bistveno večjo ribo, kot je bila prejšnja. In po obnašanju sodeč ne more biti drugega kot orada. Madona, če to dobim ven!!!

Riba začne bežati v levo in skoraj brez postanka odvija silk. Bliža se boji, na katero je bila pripeta označevalna plavajoča vrv za kopalni del obale. Ne! Ne! Neee! Sedaj je od mene že kakšnih 60 m. Vdano čakam, kaj mi bo naklonila usoda in vem, da ne morem storiti prav nič.

V tistem pa se silk sprosti, riba pa še prav gotovo ni dosegla boje. Kar obstojim pri miru in razočaranje mi počasi leze po telesu. Navijem. Pred vrvica je krajša vsaj za 10 cm in zadnja dva cm silka sta povsem prežvečena in sploščena. Ta je imela trnek zagotovo v žrelu ali še kje globlje in je lahko z močnimi kočniki silk prežvečila, da je popustil. Smola…

Četudi sem imel v vedru največjo orado, kar sem jih kdaj ulovil v življenju, sem bil vsaj tisti trenutek razočaran. Le počasi sem se sprijaznil, pogledal proti morju in rekel: se vidiva jutri!


Ulov predzadnjega jutra – dva komada skupaj dve kili.


Največja do takrat ulovljena orada.






Še slika za osebno izkaznico. Res lepa orada, lahko bi bila mama vseh ostalih.




Zobovje, ki brez milosti drobi školjke, polžke, rake in še kaj. Tudi trnke in silk…


Atasom z največjo orado. Utrujen, neobrit, nenaspan, a srečen!


Slapa na dentalni kontroli: »Zobkov ni umivala!« Je strokovno ugotovila ta glavna.


Res si jih ni umivala. Lepo se vidi mestu vboda trnka v desnem licu.

Nazaj v bazi. Ta glavna šefica je strokovno ugotovila, ko si je ogledovala orado: »Ta je velika!« Ta velika šefica pa je nekako skušala deliti navdušenje z mano nad lepim ulovom, hkrati pa je dala jasno vedeti, da bo to zadnja riba, ki bo jo jedla na tem dopustu. Rekla je še: »Jutri lahko domov prineseš ribo samo, če bo opazno večja od te orade.«


Še dobro, da sem kupil 50 cm žar, sem si mislil. Na voljo je bil tudi 33.


Še pečena stran

Ta velika šefica je nekako povedala to, kar se je že oblikovalo v odločitev pri meni. Zadnje jutro letošnjega dopusta bom stavil na »vse ali nič«.

In?!?! Boste vprašali. Kot sem zapisal že na koncu prvega dela, je to trilogija (ima tri dele) zato ne skrbite, tretji del bo! Nekje med Božičem in Novim letom.

Do takrat pa dober prijem!
število komentarjev : 6
napisal: žorž1, dne: 2011-11-01
Lep prispevek. Bravo
napisal: shaby, dne: 2011-11-01
Haha, supa-supa. Čestitke. :) svaka čast !
napisal: goran7, dne: 2011-11-03
Vsaka čast, tako za ulov kot tudi prispevek o tem.
Nekaj me iz radovednosti zanima-v preteklih 2-3 letih je bilo veliko govora o tem, da so policaji ali kdorkoli pač že občasno preverjali ribiške karte....Si se uspel prešvercati :) ali si moral kupovati?
Še enkrat, čestitke za ulov in članek o tem.
napisal: logar1007, dne: 2011-11-03
Odlično! Lep članek, lepe ribe, sem prepričan da tudi okusne. Vse skupaj mi daje zagon in motivacijo, da naslednje leto spet poskušam uloviti kaj konkretnega iz obale. Dokler smo lovili iz čolna smo kar veliko ujeli, iz obale pa nikoli nisem imel takšne sreče. Ko sem prebiral ta sestavek sem kar debelo gledal. Res kapo dol za toliko lepih rib in veliko sreče še v prihodnjih sezonah!

LP Aljaž
napisal: atasom, dne: 2011-11-04
Jaz sem se švercal, ker sem lovil res zgodaj in samo zgodaj. Sem pa videval policijo na čolnu popoldan in zvečer. Z dalnogledi so opazovali, kaj se dogaja in po potrebi posredovali. Težili so enim, ki so lovili s puškami, pa tudi mulariji, ki se je z vodnimi skuterji naganjala tik ob obali. PA tudi v samem Rovinju so hodili po obali in izvajali kontrolo. Če bi šel lovit čez dan, ali zvečer in ponoči, bi si kupil karto.
napisal: atasom, dne: 2011-11-04
Jaz sem se švercal, ker sem lovil res zgodaj in samo zgodaj. Sem pa videval policijo na čolnu popoldan in zvečer. Z dalnogledi so opazovali, kaj se dogaja in po potrebi posredovali. Težili so enim, ki so lovili s puškami, pa tudi mulariji, ki se je z vodnimi skuterji naganjala tik ob obali. PA tudi v samem Rovinju so hodili po obali in izvajali kontrolo. Če bi šel lovit čez dan, ali zvečer in ponoči, bi si kupil karto.


za pošiljanje komentarjev je potrebno biti prijavljen
prijavite se lahko tukaj

prijava
SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - naprej  registracija  SOM.si - ribolov, športni ribolov in ribiška oprema - nazaj

:: ROD POD Maver carp fast 4
:: Štek sensas
:: FEEDER komplet
:: Re: Match palica MILO NEW ERA
:: ***


pišite nam na
info@som.si


Poletni delovni čas:
Ponedeljek - Petek:
8.00 - 18.00 ure
Sobota: 8.00 - 13.00 ure
Nedelja in prazniki: ZAPRTO


Som.si je neodvisni informatinvi portal na katerega ste vabljeni vsi, ki vas ribolov zabava in veseli. Dobrodošli ste kot obiskovalci in uporabniki, vabimo pa vas tudi k aktivnemu sooblikovanju portala in sodelovanju v forumih. Želimo prispevati k popularizaciji tega športa in medsebojno deliti izkušnje in zanimive informacije.

Urednik portala sem tekmovalec in tudi lastnik trgovine; Mitja Kmetec , reprezentant R. Slovenije in dobitnik bronastih medalj in Srebrne kolajne na Svetovnih prvenstvih v ribolovu s plovcem ( 1997 , 2000 , 2012, 2013).

Vse objave na tem forumu predstavljajo mnenja uporabnikov in ne nujno tudi mnenja uredništva. Člani foruma odgovarjajo za resničnost, verodostojnost in avtorstvo svojih objav. Če se vam kakšna objava zdi sporna, žali vaša čustva ali kakorkoli posega v vaše pravice, potem tako objavo prijavite uredništvu foruma. Uredništvo si pridržuje pravico do brisanja objav iz kakršnihkoli razlogov.

Nosilec portala in vseh pravic je podjetje SOM, d.o.o.
©2oo5 in dalje  SOM, d.o.o. | realizacija vigred dot com